torek, september 26, 2006

franciska pavlic...












moja 2 babica... ki jo neskoncno spostujem... in vem, da bo premagala tudi to zgodbo...

8 komentarjev:

m u l t i task pravi ...

Pa si jo le fotografirala. Mislim si, da je to ta babica, ki je nisi mogla do zdej fotografirat. Kako lepa ženska, kako lepi lasje. Pogled, ki mi pove, da se v življenju ni treba nič bat, da ga je potrebno vzeti takšnega kot pride. Vso srečo babica!

IrenA pravi ...

ja, tocno ta... vceraj sm bla pr njej v bolnici, danes je mela eno hudo preiskavo...
in tocno, kar vidis ti, mi je povedala skoz besede, pogled... da je zivljenje pac tako, da ga uzij in da za dezjem vedno posije sonce... in neskoncno povezanost z njo.. in obcutek, kot da govorim s svojo mami, je tako neponovljiv, da se samo se smejim in lebdim nekje v zraku... uf...
p.s_zatorej nism zmozna dat triptiha, ker me je tako fascinirala...

Mišel pravi ...

Ne poznam nikogar, ne vem kaj se dogaja ... ampak nasmeh na obrazu je tisto kar bodri ...

Mišel pravi ...

... aja, ob slikah pa se ježi koža ...

nadangel pravi ...

kak lepa ženska...se vidi, da zmore vse...pa še to bo! Srečno, babica!

Katka pravi ...

Oči povedo vse. In v njih je še veliiiiiiko življenja! Srečno, babi.

Anonimni pravi ...

O matr, kolk lepo posneto in kako je posneto lepo.

IrenA pravi ...

hvala.. in drzim pesti, da kmalu ozdravi...