sobota, oktober 28, 2006

danes..


tale post bo eden izmed pisno bolj osebnih.. eden izmed tistih, ki bi jih venomer zapisala v moj blok in ne v blog...
ko sem vceraj pisala o moji ravnodusnosti sem v bistvu potiho, potiho vedela zakaj jo cutim...
danes je namrec ze 13 let odkar je odsla iz tega sveta...
odkar je zapustila mene in vse ostale..
nas pustila ziveti naprej z vprasanji... na katere si dajemo odgovore sami... in nas pustila ziveti brez njenih objemov... krega... jeze... ucenja... ljubezni...
ko sem razmisljala, zakaj me ze nekaj casa daje revnodusnost (ki je bila sicer dobrodosla v vseh teh mojih emocialnih podvigih in padcih) mi je vedno bolj trkal na vest ta datum...
28.10...
od tega dne naprej se je moje misljenje o zivljenju in dozivljanju le tega krepko spremenilo..
dan se ne zgodi le zato, ker pac po noci pride dan, nasmeh nezanca na ulici ni le nasmeh, nakljucna reakcija pred skorajsnjo nesreco ni tako nakljucna in vsak vdih, urip mojega srca in srca mojih ljubih me osrecuje...
nikoli nisem tako ponosno hodila po cesti, kot hodim sedaj... in nikoli nisem tolikokrat pomeziknila soncu in luni, se nastavila z licem proti vetru kot v teh letih, odkar je odsla..
ne vem..
je to zaradi tega, ker je ni ... ker jo tako cutim... ker jo vidim v plesavajocih se listih sedaj v jeseni.. ali v rojstvu le teh v pomladnem jutru...
ker vcasih mislim, da bi bilo zivljenje z njo tako prekleto lazje... ali, ker je ravno zaradi njenega odhoda, toliko bolj intenzivno...
ne vem...
vem le to...
da sem se z njenim odhodom vedno bolj ucila glasno govoriti o tem kar cutim... ker nocem, da vse kar me obdaja potone.. odidie..
ker je bivanje v mojem telesu edinstveno...
in danes..
ko smo stali ob njenem grobu...
ko sem gledala njeno ime... ko sem podala bratu in ocetu svecko, da sta jo prizgala in ponesla k njej... si nisem mogla kaj, da ne bi spregovorila...
da je nedvomno vesela, ko nas gleda... ko smo stali tam... koncno dokaj izpopolnjeni (brat je s svojo ljubo, prisel s hcerko... njeno prvo vnukinjo... jaz prisla z osebo, ki me ljubi in jaz ljubim njega)..
in smo odsli... objeti s srci.. z roko v roki...

in zaradi vsega, kar se je dogodilo sem taka kot sem... zadovoljna s seboj... s svetom, ki ga z veseljem zelim narediti lepsega...

je pa res.. pogresam te, ljuba moja mami...

2 komentarja:

B5 pravi ...

Saj je že tvoja mami naredila svet lepši,ko je tebe rodila! Ljubezen nikogar ne pušča ravnodušnega!
B5

IrenA pravi ...

hej, B5, hvala!