ponedeljek..

vecer se je priplazil skozi okna, vrata.. boza me po licu in me umirja, pripravlja za spanje..

cudni, tezki dnevi so.. zdi se mi, kot bi bila skrita v svojem oklepu.. varno, toplo je.. a hkrati si mocno zelim pogledati ven.. na svetlo..

vsa fizicna bolecina, ki je bila prisotna te dni je pustila posledice..
po ulicah se vlecem kot megla.. telo se ni sestavljeno..

razmisljam, kako nas fizicna bolecina pripelje do tega, da se umirimo.. zavedamo samega sebe..

vedno znova hitim, zelim doziveti cimvec, dihati s polnimi pljuci, biti moram povsod, nicesar zamuditi..

seveda je sok za telo, ko ga iz 130 procentov spravis na slabih 5..
kako naj mu bo jasno.. kot bi pri 130 kilometrih na uro z vso silo zaviral..
hm..

bozajoc svojo duso, danes v pisanem plascu odkolesarim proti domu..
misel, da lahko pricne dezevati me ne gane.. ce sem iskrena si to celo tihoma zelim..

dez, ki polzi po licih, nosu, ustnicah.. kot da odnasa vse kar vozim s seboj.. mokra oblacila, ki jih doma zamenja topla jopica in debele nogavice.. odnese me..
dezja ni.. a ostane misel na to zgodbo...

vseeno..

razveseljujejo me sence, ki se risejo po hisah.. fascinira me, kako veliko je moje kolo, ki mi sledi tam po asfaltu..

diham..

veter mi pomaga, skupaj odganjava bolecino...
vozim pocasi.. globok vdih.. se daljsi izdih...
svet se danes premika pocasneje.. ali pa se pocasneje premikam jaz..

lezim na postelji..
razmisljam..
solze nenadzorovano pricnejo polzeti po licu..
cudno, danes niso tako slane..
niso solze zalosti...
bolj solze olajsanja..

da sem zdrava.. da bo to minilo..

o glavi se mi risejo slike morja..
slike new yorka..
vonj morja.. zvok vetra.. potujem...
cutim, da moram oditi na pot..
pa ceprav samo za en dan..

potrebujem morje.. slan, lepjiv zrak.. kricanje galebov, ki rezejo tisino...