na zadnjo fotografsko seanso danes.. malce cez tri popoldan... prebijanje skozi dezne kaplje, ki so se vedno bolj objemale s snezinkami... zamujam.. dogovorjena sem bila s slavkom, gospodom, ki je izdelal vecnamensko policko, ki se namesti na invalidski vozicek in gospo dusko... pozvonim.. vrata mi odpre starejsi gospod.. njen oce.. prijazen.. topel... vstopim prostor.. na vozicku me pricaka gospa toplega, a zalostnega pogleda... predstavim se, zazelim dober tek... vecnamenska policka je v tem trenutku jedilna miza... sestavljamo besede.. stavke... nekako domace se pocutim.. spomnim se na mojo mami... ki je zadnje mesece svojega mnogo prekratkega zivljenja prezivela na vozicku.. in ko se pogovarjam z njo... se pocutim toplo... kar sedela bi tam... nikamor se mi ne mudi... z gospodom slavkom zacnemo foto seanso... naredim par fotk... in recem gospe duski, ce bi se malce nasmehnila... kaj pa vem.. zacutila sem, da mora imeti lep nasmeh... in v tistem trenutku, pomislim.. kaj hudica, moram reci, naj se nasmehne, ko pa so njene oci tako zalostne.. in zacne jokat.. stisnem jo za roko.. se opravicim za moje besede... in ona pravi, da ne joce zaradi njih... joce zaradi izgube svoje mame... joce tudi njen oce... tako hudo mi je bilo... vzamem papirnato brisaco.. in ceprav sva si sele pred slabe pol ure stisnile roko.. si dovolim, da ji obrisem solze... sama si jih ne more... rekla sem, da je dobro, ce clovek joce.. da je huje, ce ne more jokat.... nasmehnila se mi je... zdelo se mi je, kot bi se poznali ze od nekdaj...˝
pospravila sem foto opremo.. zazela sem vse dobro.. odsla proti avtu, ki je bil ze pokrtit z belo odejo... sedela sem na toplem sedezu, jokala in si brisala solze.. in v tistem trenutku mi je prislo na misel, poglej irena, ti pa lahko brises solze sama...
brisalci so brisali snezinke iz šipe, moje roke so brisale solze in moje srce se je zopet zavedalo, kako pomembno je, da si srecen v malih stvareh..
gospa duska... ce boste prebrali tale moj post, vedite, da vas globoko spostujem in vam iz vsega srca zelim vse dobro!
irena***
brisalci so brisali snezinke iz šipe, moje roke so brisale solze in moje srce se je zopet zavedalo, kako pomembno je, da si srecen v malih stvareh..
gospa duska... ce boste prebrali tale moj post, vedite, da vas globoko spostujem in vam iz vsega srca zelim vse dobro!
irena***
10 komentarjev:
Pravijo, da prava ljubezen ne pozna solza. Kajti nekdo, ki te resnicno ljubi, te nikoli ne bo prizadel.
Pa vendar lahko joces tudi iz ljubezni. In to je, ko ta ljubljena oseba za vselej zapusti tvoje zivljenje.
Ihi, rad te mam.
tudi jaz tebe, ti moj partyglaz :-)
Ihi, jih mam mal na sumu, da se nobenmu drugmu ni ljubilo tega brat ....
Saj ves, minuta in manj. :)))
nimam besed...
ja, sej se mi zdi, da clovek ob tem ostane brez besed.. sej jih ne rabis.. vazn je, da se zavemo, kaj mamo...
Ja, žal zlo velikrat prepozn...
Verjemita, že samo zaradi besed, ki jih drekamo tukaj, smo ultimativni resnici bližje, kot marsikateri drug.
Tko kot pr globalnem segrevanju - problema smo se vsaj začel zavedat :)
Ah, te življenske izkušnje. Upam, da se kmalu kaj vidimo. Lp Antisocijalc
hej, antisoicijalc :-)
ja, skrajni cas, da se pofockamo!
pa se nino pozdravi!
si ju!
Objavite komentar