kako neskoncno je zalostno srce, ko se ti zjutraj na mobitelu, namesto veselih crk, zablescijo zalostne besede.. umrl ji je oce.. bostjanovi in skozi njuno prijateljstvo, tudi moji prijateljici.. v soku sva razmisljala, kaj reci, napisati cloveku, ki ga imas rad... ko izgubi ljubljeno osebo... ko pa zazeva ena sama praznina... jeza.. zalost... a zajames veliko kolicno zraka in pises... in potem pride dan, ko z vsem spostovanjem in ljubeznijo, ki ga premores stopis pred ljubo osebo, pred njene svojce.. in jih objames.. tako nesebicna ljubezen.. taka bolecina v srcu.. ker ves kaj cuti... kaj cutijo... ob prebiranju pisma, ki mu ga je napisala je bila cista tisina.. taka, ki jo lahko rezes.. se veter je spostljivo dal prednost besedam in zalosti... in po koncu, ko so prvi ljudje odsli, je zapihal.. tak, nezen, ljubec, toplel vetrc... zacutila sem gustija, katerega sem imela priliko spoznati... ko sem cepela pred arcijevo koco in cakala, da mi bo dovolj zaupal in pogledal ven.. gusti me je takrat spodbujal.. in ko smo vceraj prisli pred hiso, je bil arci spet tam... skrit v koci.. a se je zopet, tako kot takrat prikazal na vrata svojega domeka... le da tokrat gustija ni bilo... jedli smo njegovo salamo, ki je bila dovolj dimljena, cutili smo ljubezen in njegovo duso skozi veter, ki se je zadovoljno smukala naokrog...
in ceprav je bil zalosten dan, smo cutili sreco in veselje... ker si je tako zelel tudi on...
2 komentarja:
Prav čutil sem tvoje besede v svojem srcu. Zabodlo me je, samo ob misli na to, kako jim je moglo biti hudo. R., ce tele besede prebiras, moje iskreno sozalje.
Vsakokrat, ko se kaj takega pripeti, razmisljam kako je grozno, ker bi se toliko stvari rad naredil, toliko besed povedal ljudem, ki si jih leta in leta drzal v sebi, a te vec ni. Ostane le spomin.
lepo si napisala.. respect!
Objavite komentar