sanje...

.. vcasih se mi dogodi, da ne morem odklopit sanj in se prebuditi... danasnje jutro je bilo tako...
zacelo se je ze z vcerajsnjim dnem, ko mi je na uho prisla zalostna novica, da je bitko z boleznijo izgubil fotograf... moz in oce...
taka teza je stopila na moje srce... uf...
misli je razbremenila natiS s katero sva lovili prijetne trenutke po mestu, ki je imelo vceraj se poseben car.. bilo je, kot bi bili na dopustu v kaksni majhni portugalski vasici...
billy eliot me je spravil k solzam... ta film me vedno znova navdusuje... ce si nekaj zares mocno zelis, ti bo uspelo...
in v sanjah to jutro se je zgodil miks vseh custev in barv, ki jih je absorbirala moja dusa...
bila sem v sobi... in v sosednji je bila ona.. locila so naju samo vrata..
a je nikoli ne morem obejti, ceprav si tako zelim... in kako zanimivo je, ko se trudis sanjat se naprej, v upanju, da se mogoce vrata odprejo ali da bo prisla med policijsko akcijo nekje vmes tudi ona.. a ni... in vedno znova, ko se koncno izklopim iz sanj, je srce razocarano, zalostno, da nama ni uspelo..
zato...
se zopet zavem, da je treba deliti objeme svojim ljubim, dokler jih imas...
ker se v sanjah vedno znova izmuznejo...