moj... prvi...

slikarski portret.. no ja, ok, saso, skica je tole :-)

stvar je taka..

zacelo se je na morju.. vsako leto, kjerkoli smo bili.. je bila zvecer ob obali neskoncna linija slikarjev, ki so za nekaj ficnikov narisali portret.. enega, cele druzine, brata in sestre, sestre in brata, lahko skupaj s kuzijem runotom ali mackom pikijem :-)

no, jaz sm si neskoncno zelela, da bi me nekdo narisal... pa ni blo nikol kakega interesa iz strani mojih starsev cutit... casneje sm tud sama pogruntala, da slike niso ravno realne.. do so vsi takoooooooooo lepi.. starejsi gospod je imel na sliki veliko manjsi nos, gospa se je brez lepotne operacije znebila podbradka, otroci pa so imeli vsi po vrsti takoooooooooooo cort rdeca licka, da me je vse minilo...

no in tko sm cakala... ko sm spozanala sasota in vidla njegova dela, sm se zapicila vanj... daj, saso, jaz bi res mela en svoj portret, k bi ga ti ustvaru... uf, kako sm mu mogla it na zivce... pocasi sm opustila tudi to misel in sla naprej..

zadnjic pa se dobimo na pivu... in me povprasa po datumu mojega rojstnega dneva..

in taraaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa..... kar naenkrat se v rokah pojavi moj portret... no, se enkrat, to je sam skica...

jst pa tkooooooooooooooooooo srecna :-)

hvala, saso!