to soboto sem si rezervirala za pripravo fotk za septembersko razstavo s sasotom... cas bezi, vmes bo dopust, jaz pa mam samo osnutek, fotke cakajo na izbor... pa se ne premaknem...
zijam v racunalnik, vmes sm pogledala super film...
Moz, ki ga ni bilo... fascinirana nad posnetki, sceno, igralci.. brata coen sta pac poglavje zase in se posebej v takih dneh, ko se kolicina ljudi, s katerimi mi je do komuniciranja, resnicno zmanjsa na minimum in ko zopet razmisljam o smilslu prijateljstva, se mi zdijo filmi se posebno fascinantni in pravo zdravilo za duso...
vedno bolj postajam sita ocitkov, kako slab prijatelj sm in vedno bolj se mi ne ljubi iskat razlogov za te ocitke v sebi... sm se poglobila... si priznala svoje napake.. se opravicila...
in me fascinira odnos nekaterih ljudi do mene... hladni odnosi... pogledi... kot, da me vec ne potrebujejo.. da sem le izhod v sili, ko drugih, njim bolj ljubih ni na razpolago...
ne vem, vcasih si resnicno zelim ostat sama na tem ljubem svetu... brez vseh ocitkov, se predvsem pa v trenutku, ko se zavem, da doloceni ljudje ne pogeldajo v svoje srce, da je moznost, da me prizadanejo tudi v njihovi moci..
takrat.. se resnicno tudi sama vprasam, ce si mi sploh se ljubi...
cas je za spanje, tale post mogoce zjutraj zbrisem, ker je zapis, narejen za ciscenje duse... kaj vem, mogoce se zjutraj zbudim z nasmehom...
lahko noc, vsem mojim ljubim...
5 komentarjev:
Ne brisat.. Ucasih se stvari naberejo, pa naj bomo se tako potrpezljivi in tolerantni.. Ne da se vedno ustrect vsem.. ker smo pac ljudje - vedno moramo bit nezadovoljni s cim
hvala, nina... ja, cakam dez, da spere vse kar je nabranega :-)
Bom uporabila en poeticen naslov filma, ki ponazarja pravzaprav to: Solze na vroce kamne.
Jst sm mela v četrtek en tak dan.. k je očistu vse.. pogreb.. z mano prijateljica s katero, sva se pred kratkim prvič po mnogo letih sporekli.. bolj nesporazumeli ubistvu a vseeno.. in dve uri stanja na tistem nalivu.. na koncu vsega pa je posijalo sonce.. Neka simbolika je bila v vsem tistem, res je bilo mučno, žalostno a tudi očiščujoče obenem
ja, zanimiva so ta znamenja, ki nam jih daje zivljenje... in ko si ze na robu obupa, se vedno najde ena svetla pot, ki ti da upanje in pozitivno energijo za naprej...
Objavite komentar