
to soboto sem si rezervirala za pripravo fotk za septembersko razstavo s sasotom... cas bezi, vmes bo dopust, jaz pa mam samo osnutek, fotke cakajo na izbor... pa se ne premaknem...
zijam v racunalnik, vmes sm pogledala super film...
Moz, ki ga ni bilo... fascinirana nad posnetki, sceno, igralci.. brata coen sta pac poglavje zase in se posebej v takih dneh, ko se kolicina ljudi, s katerimi mi je do komuniciranja, resnicno zmanjsa na minimum in ko zopet razmisljam o smilslu prijateljstva, se mi zdijo filmi se posebno fascinantni in pravo zdravilo za duso...
vedno bolj postajam sita ocitkov, kako slab prijatelj sm in vedno bolj se mi ne ljubi iskat razlogov za te ocitke v sebi... sm se poglobila... si priznala svoje napake.. se opravicila...
in me fascinira odnos nekaterih ljudi do mene... hladni odnosi... pogledi... kot, da me vec ne potrebujejo.. da sem le izhod v sili, ko drugih, njim bolj ljubih ni na razpolago...
ne vem, vcasih si resnicno zelim ostat sama na tem ljubem svetu... brez vseh ocitkov, se predvsem pa v trenutku, ko se zavem, da doloceni ljudje ne pogeldajo v svoje srce, da je moznost, da me prizadanejo tudi v njihovi moci..
takrat.. se resnicno tudi sama vprasam, ce si mi sploh se ljubi...
cas je za spanje, tale post mogoce zjutraj zbrisem, ker je zapis, narejen za ciscenje duse... kaj vem, mogoce se zjutraj zbudim z nasmehom...
lahko noc, vsem mojim ljubim...