mostovi

ze par dni se vozim cez mali, nadosmesti most cez glinscico (upam, da sem prav napisala, ker se ponavadi vedno zmotim..)
in danes, ob vsem, kar se mi mota po glavi, sem zacutila veliko simboliko....

most so zrusili.. most, ki mi predstavlja trdno, mocno vez...

ko ga nacne zob casa, pridejo delavci ga porusijo, vmes postavijo nadomestnega, vsaj za kolesarje, cez par tednov pa zgradijo novega, modernejsega, se bolj trdnega... in vsi smo zopet srecni in kmalu pozabimo na starega in mali izgine...

zadnje dni veliko razmisljam o svoji familiji... o mostu, ki je med nami.. kako mocan je... kako trden... in danes me je zabolelo... ker se mi zdi, da se krha... strah me je iti jutri domov... razcistiti vprasanja, cakati na odlocitev... zelja, da ne bi bil nihce prizadet je vedno manj uresnicljiva in mene vedno bolj boli zelodec..

in kako lahko je mostu.. kmalu bo lep, nov...

z medsebojnimi mostovi pa ni tako lahko...krhajo se pocasi, a ko pocijo, jih le s tezavo sestavis nazaj... zanasamo se na mali mostic, se z vso silo opiramo nanj, a vemo, da ga kmalu ne bo vec... danes.. se pocutim resnicno prazno... razocarano... in skoraj sem prenehala verjeti v iskrenost...

zelim si, da nas most ostane trden...