kako neskoncno polno presenecenj je to nase zivljeneje... vcasih se resnicno vprasam kaj me zene naprej.. ker...
venomer, ko pride trenutek popolne srece, tistega neskoncnega nasmeha v mojem srcu...
se zgodi nekaj...
danes.. ko sem po dooooooooooooolgem casu obcutila, da sem nekako razcistila, se pogovorila, se zjokala in nasmejala... in obcutila popolno sreco.... se zopet zgodi...
bum,bum...
ocitek...
ne vem... ne znam si vec odgovarjati na ta vprasanja...
je mogoce moderno v zadnem casu ocitanje..? je mogoce lazje vreci breme, ali vsaj del bremena na moje rame... ?????
ne zdrzim vec...
dansanji koncni pogovor me je razzarostil... in mi izbrisal nasmeh, ki se je gradil (kar se tice prijateljstva cel vikend in bil dokoncan... skoraj... s popolnim nasmehom..) in bil sesut v trenutku ocitanja...
bolijo me rame... zalostna sm... in zelim si, da bi tudi mene kdo kdaj vprasal kako je biti prijatelj...
boli.
2 komentarja:
Ja, vedno se zgodi kadar najmanj pričakuješ. Prijateljstva znajo bit na momente tudi težavna. Sicer te ne poznam, a preko tvojih objav sem dobila vtis da si zelo topla oseba in da je lepo biti tvoj prijatelj.Vsakdo ga kdaj "poserje", nimaš kej. Veliko nasmeha v srcu ti želim!
Hm, vidim da sem preko Statcounterja "uletela" za dve leti nazaj - nisem bila pozorna na datum. Nevermind, saj kljub temu velja...
Objavite komentar