gladek papir... pisalo namenjeno izkljucno pisanju svojih misli... zaris crk na nedolzni papir... uf... cas mi krade ta neskoncno lep obcutek... po dooooooolgem odlasanju, se koncno odlocim... pisalo in gladek papir bom zamenjala za mehke tipke... in magicni ovitek bloKa bom zamenjala s fotkami v bloGu.. (kako mala sprememba v besedi, a velika v dejanju).. bo slo?... vec kot enkrat.?.. grem... se spustit v novo dogodivscino...
ponedeljek, februar 27, 2012
nedelja, februar 26, 2012
sobota, februar 18, 2012
četrtek, februar 16, 2012
sreda, februar 15, 2012
torek, februar 14, 2012
sreda, februar 08, 2012
lepo..
danes sem zavila v mesto.. prijeten dan.. v dvornem sem prebrala spodnje besede..
tako so mi bile vsec, da sem papir, na katerem so zapisane, sunila in sedaj jih prepisem :-)
danes bom zapustil svoje stanovanje, svoj polobljudeni divji otok, in se izpahnil iz sveta. ze ves dan cakam, da dvignem slusalko, dobim sporocilo ali postanem nedosegljiv.
sluznica mesta se bo na obrobju znova in znova obnavljala. nikamor se mi ne bo mudilo. vec ur mimo ne bo nikogar, niti varnostnikov niti policije niti taksistov.
danes bo nocno ozracje sprosceno in preprosto. na njem ne bo sledi. potovanja vec ne stejejo nic, koncne destinacije se manj. danes bom dal moznost vsem, ki se me bodo drznili ustaviti.
ali nagovoriti. se varnostnikom, ki me bodo zjutraj prepodili z gradu. se policajem, ki me bodo ovadili sodniku zaradi voznje pod vplivom se sveze ljubezni, se taksistom, ki me bodo kot na polico vrnili nazaj, v stanovanje, kjer ne bo nikogar razen mene.
dopoldneve zdaj prezivljam popoldne, kakor vem in znam. v zimskem plascu se na pariski nacin usedem pred ljubljansko tocilnico in opazujem dekleta, kot da je to stvar, ki jo je pametno poceti.
najvec se posvecam njihovim obrazom. obrazi so prav tako raznoliki kakor prsi - in scasoma se zgubajo, postanejo si bolj ali manj podobni.
tezko zdrzim vrvez premikajocih se stopal, ki kot nepovezani filmski kadri tecejo v vse smeti. in spet razmisljam, kako me bo nekoc posrkala ljubljanska podtalnica.
na copovi se danes veliko kadi. ljudje se grejejo s cigaretami. prijetno mraz je. sapa postaja vidna vsem.
Gal Gjurin
tako so mi bile vsec, da sem papir, na katerem so zapisane, sunila in sedaj jih prepisem :-)
danes bom zapustil svoje stanovanje, svoj polobljudeni divji otok, in se izpahnil iz sveta. ze ves dan cakam, da dvignem slusalko, dobim sporocilo ali postanem nedosegljiv.
sluznica mesta se bo na obrobju znova in znova obnavljala. nikamor se mi ne bo mudilo. vec ur mimo ne bo nikogar, niti varnostnikov niti policije niti taksistov.
danes bo nocno ozracje sprosceno in preprosto. na njem ne bo sledi. potovanja vec ne stejejo nic, koncne destinacije se manj. danes bom dal moznost vsem, ki se me bodo drznili ustaviti.
ali nagovoriti. se varnostnikom, ki me bodo zjutraj prepodili z gradu. se policajem, ki me bodo ovadili sodniku zaradi voznje pod vplivom se sveze ljubezni, se taksistom, ki me bodo kot na polico vrnili nazaj, v stanovanje, kjer ne bo nikogar razen mene.
dopoldneve zdaj prezivljam popoldne, kakor vem in znam. v zimskem plascu se na pariski nacin usedem pred ljubljansko tocilnico in opazujem dekleta, kot da je to stvar, ki jo je pametno poceti.
najvec se posvecam njihovim obrazom. obrazi so prav tako raznoliki kakor prsi - in scasoma se zgubajo, postanejo si bolj ali manj podobni.
tezko zdrzim vrvez premikajocih se stopal, ki kot nepovezani filmski kadri tecejo v vse smeti. in spet razmisljam, kako me bo nekoc posrkala ljubljanska podtalnica.
na copovi se danes veliko kadi. ljudje se grejejo s cigaretami. prijetno mraz je. sapa postaja vidna vsem.
Gal Gjurin
Naročite se na:
Objave (Atom)