ena...

... izmed ljubsih... od tam doli :-)

avstralija...

za nas casopis iscem fotko nepremicnin v avstraliji.. clanek je o ugodnem nakupovanju le teh tam doli.. jih najdem, pa zraven se kup fotk, spominov, ki so me za nekaj trenutkov odpeljali down under...

maraton... ljubljanski

cca. 9700 prijavljenih, med njimi tudi par mojih ljubih prijateljev, znancev...
kapo dol...

danes..

tale post bo eden izmed pisno bolj osebnih.. eden izmed tistih, ki bi jih venomer zapisala v moj blok in ne v blog...
ko sem vceraj pisala o moji ravnodusnosti sem v bistvu potiho, potiho vedela zakaj jo cutim...
danes je namrec ze 13 let odkar je odsla iz tega sveta...
odkar je zapustila mene in vse ostale..
nas pustila ziveti naprej z vprasanji... na katere si dajemo odgovore sami... in nas pustila ziveti brez njenih objemov... krega... jeze... ucenja... ljubezni...
ko sem razmisljala, zakaj me ze nekaj casa daje revnodusnost (ki je bila sicer dobrodosla v vseh teh mojih emocialnih podvigih in padcih) mi je vedno bolj trkal na vest ta datum...
28.10...
od tega dne naprej se je moje misljenje o zivljenju in dozivljanju le tega krepko spremenilo..
dan se ne zgodi le zato, ker pac po noci pride dan, nasmeh nezanca na ulici ni le nasmeh, nakljucna reakcija pred skorajsnjo nesreco ni tako nakljucna in vsak vdih, urip mojega srca in srca mojih ljubih me osrecuje...
nikoli nisem tako ponosno hodila po cesti, kot hodim sedaj... in nikoli nisem tolikokrat pomeziknila soncu in luni, se nastavila z licem proti vetru kot v teh letih, odkar je odsla..
ne vem..
je to zaradi tega, ker je ni ... ker jo tako cutim... ker jo vidim v plesavajocih se listih sedaj v jeseni.. ali v rojstvu le teh v pomladnem jutru...
ker vcasih mislim, da bi bilo zivljenje z njo tako prekleto lazje... ali, ker je ravno zaradi njenega odhoda, toliko bolj intenzivno...
ne vem...
vem le to...
da sem se z njenim odhodom vedno bolj ucila glasno govoriti o tem kar cutim... ker nocem, da vse kar me obdaja potone.. odidie..
ker je bivanje v mojem telesu edinstveno...
in danes..
ko smo stali ob njenem grobu...
ko sem gledala njeno ime... ko sem podala bratu in ocetu svecko, da sta jo prizgala in ponesla k njej... si nisem mogla kaj, da ne bi spregovorila...
da je nedvomno vesela, ko nas gleda... ko smo stali tam... koncno dokaj izpopolnjeni (brat je s svojo ljubo, prisel s hcerko... njeno prvo vnukinjo... jaz prisla z osebo, ki me ljubi in jaz ljubim njega)..
in smo odsli... objeti s srci.. z roko v roki...

in zaradi vsega, kar se je dogodilo sem taka kot sem... zadovoljna s seboj... s svetom, ki ga z veseljem zelim narediti lepsega...

je pa res.. pogresam te, ljuba moja mami...

zoki2

evo, mamo novega zupana...

mobitel...

spet brskam po racunalniku in najdem fotke , skopirane iz mobitela.. super fino fajn je fotkat z mobilcem.. zatakne se le pri kopiranju, ker moj rac. tega noce delat... zato mi primanjkuje novejsega materiala, ker ni placa.. ah...

sestanek...

danes sem imela sestanek na dss (drustvu slo. skladateljev).. ze nekaj let sodelujem pri izdelavi cdejev.. moram priznati, da je dokaj stresno, saj znajo biti zmedeni, netocni.. in ceprav vsako leto recem, ne grem se vec, me vseeno potegne vedno znova, ker vem, da me ljub temu caka nekaj novega... sestanek je bil dokaj dolgocasen.. itak, skoraj vsi skladatelji, ki bodo izdali cd s financiranjem dss-ja, so zamujali.. ko pa se je debata odprla, sem morala pobrati sila, kopita, sal, kapo, plet, aparat in oditi na tiskovko zzs(zdravniska zbornica slo.)... kot kaze je danes dan kratic :-)

nujen obisk

v perpignanu sem med mnogimi fajnimi ljudmi spoznala tudi androniki, gospodicno, rojeno v grciji,... najprej je ustvarjala v londonu, sedaj zari v tokiju...
vabljeni na njeno stran...

adam

ena izmed danasnjih delovnih nalog: fotkanje izolacije his..
odbrzela sem v rozno (kjer sem ze v nedeljo opazila to zvrst opravila, a sem bila prelena, da bi fotkala) in na veselje mene in aparata, spoznala simpaticnega gospoda adama, ki je z veseljem poziral.. plezala sem kaka 2metra visoko, na leseni, delno premikajoci se lojtri :-)
nisem se pocutila kot eva, jobolk tudi ni bilo...malcek adrenalina pa ... :-)

otozna pot...

danes sem po dveh tednih odsla do babice.. vem, dooolgo me ni bilo pri njej, ampak tako funkcioniram.. emocionalno me obiski v bolnisnicah ubijajo.. lahko bi se reklo, da sem egositicna (in priznam, vcasih sem), ampak vedno niham med iti ali ne iti... iti, ker si zelim govoriti z njo, jo gledati v oci, se uciti od nje in se zabavati.. in ne iti, ker ob odhodu moje telo postane ena sama praznina, ker vedno bolj cutim smrt.. in danes sem prisla na obisk, v sveti veri, da je ze operirana, da ji gre na bolje..
a jo najdem na intenzivni negi... njene oci so bile utrujene, dusa tavajoca... vprasam jo, ce je zalostna.. pravi da ne, da se ji le oci solzijo.. da je sita tega lezanja... da bi rada odsla domov.. a nisem bila prepiracana kateri dom je imela v mislih...
in zopet razmisljam o izjavi, ki mi jo je ob izgubi prejsnje babice rekel prijatelj.. irena, navadi se, z leti bo v tvoje zivljenje vstopalo vedno vec smrti... a tudi rojstev... pa ni lahko sprejeti...

ps.
poleg vseh emocij, ki se valijo po mojem srcu, je tudi jeza.. babico so v bolnico pripeljali zaradi operacije srca.. medtem, ko je nanjo cakala, jim je neko noc padla iz postelje (gospodicne, gospodici v zelenem so namrec, na intenzivni negi, pozabili dvigniti ograjico na postelji)... tako je namesto srca operiran kolk.. hm...

vceraj...

sva odkrila kdo je novi direktor slo. zeleznic...

za...

mojo osho :-)

institut...

danes sem potom sluzbe obiskala institut jozefa stefana... fotkat sm mogla uvodno fotko za cajtng... tale je bla bolj za gust...
juhuhu, zdej pa viiiiiiiikend :-)

iscem...

fotko na temo gradbenistvo, pa najdem tole , narejeno lani poleti, ko smo sle z babami v benetke...
ajej... :-)
ps.
micna gospodicna na fotki ni moja prijeteljica

sestri...

osabnik... vceraj na selitvenem dnevu ljube osho tam nekje nad solinami...

jaz...

mam dons en stresn dan... :-)

market...

...

bedenje

.. vcasih bedim tudi na pokopaliscu.. pomjan... v nedeljo...

adrijano...

ostir v ostariji zerjul na crnem kalu, kjer smo se se pred izgradnjo viadukta mastili z dobro papico... pa ne se bat... ne sameva.. refosk pa je odlicen :-)

barcolana 2006

posebni porocevalki, ki sta si ze ob zapuscanju marine, kljub fenomenalnemu kapitanu mariotu, namocili riti, se zabili v tri brkace in koncno, kljub burji prispeli do boje, kjer so me valovi gonili gor in dol, ratal pa je nekaj.. mmm, kljub tezki opremi je blo noro super fino fajn... zdej pa na zasluzeno kosilce v pomjan :-)
p.s:
riti so se vedno mokre :-(

pubec in nuna...

vmes pa prtisne se kako nuno :-)

dobrodosel...

nov fotoblog najdete pri mladincu

pubec in bice...

pubec me je ponosno popeljal v svet njegovih bic... bilo je zabavno in nepozabno... se posebej, ko je ulovil vnukinjo :-)

obozujem...

jutra, ko naju prebudi sonce... mmmmmm

zenske in soping...

...

blog stars na kosilu...

dolg se iz prejsnjega tedna.. ko smo se zabavale nadangel, morskadeklica in kasneje se moja danielci.. in dobivale smse od nasih zrebcev, kako super smo.. ups... so... :-)