sreda, avgust 02, 2006

rezanci in babica


kako prekleto tezko je... ko te kar naenkrat stvari spominjajo na to, da je ni... odprem omaro.. pogled mi uide na prozorno vrecko s sirokimi rezanci... ah, mama... vedno mi jih da... in potem me presine... to je bila zadnja vrecka rezancev, ki mi jih je dala za v ljubljano... tako prekleto tezko je sprejeti dejstvo, da je ni... da so ostali le spomini... in zadnja vrecka, katero mi je tako z veseljem poleg tisocaka ali dveh potisnila v roke, ceprav sem se branila.. ces, da imam svojo placo in hujsam... ah.. upam, da je nasla svoj mir...

1 komentar:

Irena pravi ...

hvala, b...